Paša je potekala predvsem na obdelovalnih površinah kmetijskih kombinatov ter delno na zemlji manjših proizvajalcev.
Postopek je bil vedno naslednji:
- Predhodno smo morali najti dogovor z upravnikom posestva. Običajno so to bila velika posestva, ki so merila nekaj kilometrov v vsako stran. Imela so izdelan kmetijski načrt posegov za celo leto.
- V kolikor je šlo za manjša posestva v zasebni lasti, smo se morali dogovoriti z lastnikom , da bomo čebele lahko pripreljali na pašo točno na določen datum. S kmeti smo imeli dobre odnose, poskrbeli smo, da smo od njih nakupili veliko pridelkov, zato so naši odnosi postali partnerski. Oni so poskrbeli, da je bil spoštovan red na kmetijski zemlji. To se pravi, če ni šlo drugače smo morali čebele zapreti v najbolj kritičnih delih dneva.
Pogrešamo dialog med čebelarji in kmetijskimi pridelovalci, a brez posrednikov kot je to dnes, ko komuniciranje poteka preko medijev in inšpekcijskih služb.